V starih časih so živeli velikani, Ajdi imenovani. Imeli so človeško podobo, bili pa so tako veliki, da so se eden z drugim pogovarjali kar z gore na goro, na katerih so živeli. Tudi po vodo niso hodili s posodami, ampak so se samo sklonili z gore in s prgiščem zajeli iz reke.
Ajdi so bili zares veliki, pametni pa niso bili preveč. Živeli so zelo dolgo, tako so lahko videli, da kasnejši rodovi niso več tako velikih postav kot  prvotni velikani. 
Hči nekega Ajda se je rada sprehajala. Večkrat je v predpasnik nabrala kamenja, da bi se doma z njim igrala. Tako je nekega dne na polju zagledala kmeta, ki je oral. Orača je skupaj s plugom, brano in volmi odnesla očetu, da ji pove, kakšni črvički so to, ki razrivajo zemljo.
»To so ljudje, zarod, ki bo ostal, ko bomo mi vsi že pomrli,« jo je poučil oče. »Ne smemo jim storiti žalega, zato jih odnesi nazaj, kjer si jih našla.«
Deklica je bila žalostna, saj se je želela z  "igračkami", ki jih je našla, tudi igrati... Pogovor je slišal dedek, ki zaradi slabosti ni videl več dobro. Želel je le lahno potipati orača, pa je pri tem zlomil kmetu roko.
Ajdovska deklica je kmeta, vole in plug odnesla nazaj na njivo, kjer jih je našla, kakor ji je naročil oče.
Velikani, Ajdi imenovani, so s časom izumrli, saj so imeli moč, niso pa imeli razuma. Človeški rod se je obdržal prav zaradi svojih sposobnosti gospodarjenja in preživetja, pa tudi zato, ker so velikani spoštljivo ravnali z majcenimi bitji. Tako danes lahko prebiramo, poslušamo in na mlade rodove prenašamo bajke in pripovedi o Ajdih, ki so bili tako veliki, da so se pogovarjali z gore na goro.

                                       (prirejeno po zgodbi iz knjige V. Moderndorferja                 
                                                                           Koroške narodne pripovedke, 2000)