Pojem divje jage je razširjen po vsej slovenski deželi. Izhaja iz časa pred krščanstvom, ko so ljudje verovali, da duše njihovih prednikov ob smrti ne zapustijo zemlje, ampak ostajajo tukaj. Duša človeka, katerega življenje ni bilo pošteno in je imel na vesti slaba dejanja, se je po njihovem verovanju po smrti spremenila v volka. Njegovo tuljenje je bilo tako slišati predvsem v dolgih zimskih nočeh. Pogansko verovanje je bilo povod, da so najdaljše noči v letu – dvanajst noči med Božičem in  Praznikom Sv. treh kraljev – poimenovali volčje noči. Ob prihodu krščanstva poganskih običajev ni bilo mogoče povsem izkoreniniti, saj so bila preveč vpeta v tradicijo takratnega človeka, zato so se pojavi in njihovo reševanje prilagodili novemu času. Divja jaga, kot so ljudje poimenovali  srhljiv lajež psov, ki je najprej zelo oddaljen, kasneje pa se z veliko naglico približa, pomeni nadaljevanje legende blodečih dušah. Rešiti se je je mogoče s tem, da se človek, ki jo zasliši, prime za štor, v katerega je vsekan križ. Z znamenjem križa se je mogoče obvarovati tudi vsakršne druge nadloge, ki se je rodila v domišljiji ljudi in s katero so si razlagali nerazumljive pojave.