Gozd je največje naravno bogastvo, ki je človeku že od nekdaj dajalo zavetje, hkrati pa mu je tudi pomenil možnost za preživetje. Tako so ljudje v preteklosti veliko izkoriščali darove gozda – od nabiranja sadežev, pripravljanja kurjave, oglarjenja, pa vse do sekanja in spravila lesa za prodajo in s tem za prepotreben zaslužek. S svojim delom v gozdovih so ljudje večkrat zmotili mir gozdnih škratov, ki so si za svoja domovanja izbrali gosto grmovje, drevesne dupline, kotanje pod štori... Hranili so se z gozdnimi sadeži, dobro pa so poznali tudi zdravilna zelišča in njih učinke, zato so se ljudje v stiskah in boleznih radi zatekali k njim po pomoč. Ker so se bali za svoja domovanja, bali pa so se tudi ljudi in njihovega poseganja v naravo, so jim radi na različne načine nagajali: drvarjem so skrili nahrbtnik, sekiro ali klobuk, preko noči so jim skrhali drvarsko orodje, jim skrili ali namočili vžigalice, da so ostali brez ognja, jim že izvlečene hlode skotalili nazaj v globel. Tudi furmanom, ki so to bogastvo odvažali iz gozda, so radi splašili konje ali polomili kolesa. Tudi v današnjem času še vedno lahko kje najdemo gozdarja, ki je srečal gozdnega škrata, ali pa je zgolj zaznal posledice njegovih lumparij. Kadar imamo priložnost, povprašajmo te ljudi, ki so velik del svojega življenja preživeli v gozdarskih bajtah, na preprostih ognjiščih pripravljali preprosto hrano, sekali drevesa, obsekavali hlodovino, pripravljali drva, vedno znova pa so se ubadali s težavami, ki so jih v skrbi za naravo bogastvo povzročili gozdni škrati.