…Bilo je nekaj let po tem, ko je moj ded kupil Zagmajškovo domačijo. Kakor je bila takrat navada, so tudi pri nas otroci v toplih poletnih večerih spali na skednju. Moj oče in njegov brat Franc sta se po napornem dnevu zarila v seno in sladko zaspala, ko so ju nenadoma prebudili čudni glasovi. "Slišiš?" je vprašal Franc. Zares, iz kota, kjer je stala skrinja z žitom, je bilo slišati, kakor bi nekdo nekaj presipal. Nekaj časa sta tiho prisluškovala, oblivala ju je groza, pa sta si  v strahu pomagala na edini način, ki sta ga poznala – prekrižala sta se. V tem trenutku je v kotu nastal direndaj in zmeda, zmešnjava in glasovi, kakor da bi se lomil les, iz katerega je bil narejen skedenj. Potem se je vse umirilo in potihnilo. Naslednje jutro sta svojemu očetu, mojemu dedu, pripovedovala, kaj sta ponoči slišala.
"Ja, to so bili pa škratki, spet so prišli po žito, da bi ga odnesli. Še dobro, da sta se prekrižala in jih tako pregnala. Kadar pa bosta slišala, da bo ponoči pod nebom delalo šklink, šklink, bosta pa vedela, da škratki nekaj težko nesejo. Pa kaj, saj pri nas nimajo vzeti drugega razen žita", je še dodal oče…
                                                                                         

Preproste kmečke ljudi je iz dneva v dan spremljal boj z revščino in lakoto, boj za boljši kos kruha, zato je imel žitni škrat pomembno vlogo v njihovem vsakdanjem življenju. Verjeli so namreč, da bogatim kmetom v blagostanju pomagajo prav ti tako, da jih oskrbujejo s pridelki, ki so revnim družinam vse prehitro zmanjkovali.
Kadar so bile življenjske razmere revnega kmeta le prehude, se je znalo zgoditi, da je sklenil pogodbo s hudičem. Z njo se je zavezal, da mu bo ob smrti izročil svojo dušo, v zameno za to pa mu je bilo obljubljeno blagostanje. Za pridobitev obljubljenega bogastva so na pomoč priskočili žitni škratki, ki jim je moral kmet samo nastaviti vzorec pridelka, ki ga je želel, pa so mu kar preko noči preskrbeli polno kaščo te ali one zaželjene in prepotrebne hrane.
Kot posledica strahu pred obiski tatinskih škratov v skrinjah in kaščah, so se marsikje do danes ohranile šege, da ob vsakem odjemu žita iz skrinje ali kašče zrnje lepo poravnajo in vanj z roko ali zajemalko zarišejo križ. Ohranjevanje starih šeg ne pomeni samo varovanja pred škratki, temveč tudi prenašanje bogastva kulturne dediščine in načina življenja naših prednikov na prihodnje rodove.