Daleč za devetimi gorami in devetimi vodami živijo škratje, ki kopljejo zlato rudo, so včasih vedeli povedati ljudje. Pa škrati niso bili  samo tam nekje daleč, ampak zelo blizu. Tudi v naši okolici je bilo nekdaj kar nekaj rudnikov – na Selah in Starem Trgu so kopali črn premog, na različnih lokacijah po Gmajni pa so kopali kremenčev kamen, ki so ga kasneje zdrobljenega v pesek uporabljali pri livarstvu in steklarstvu.
Tako kot tisti na različnih koncih Slovenije, je tudi koroški rudar med svojim delom večkrat naletel na škrata, ki ima ime Perkmandeljc. Ti škratje so živeli v rudniških rovih in so v strahu za svoja domovanja, pa tudi v težnji po ohranjanju naravnih bogastev na različne načine nagajali rudarjem: ugašali so jim svetilke, rove zalivali z vodo, jim skrivali malice in orodje, večkrat tudi zmedli oznake, da so se izgubili.Prav nikoli niso napadali ljudi, večkrat so jih tudi opozorili pred zasutjem ali pred vdorom vode. Znali pa so jim tudi prav pošteno zagosti, saj so v več rudnikih tako skrili rudo, da so jih morali zapreti. Bili so prvobitni varuhi narave in naravnih bogastev, saj so že pred stoletji vedeli, da premočno poseganje v naravo človeškemu rodu ne bo prineslo nič dobrega.