Veselo je bilo takrat na svetu, ko so po starih in temnih gozdovih prebivale zlatolase vile ali, kakor jim pravimo pri nas – žal žene. Sreča in mir sta vladala v kraju, kjer so stanovale in odkritosrčna ljubezen je kraljevala med ljudmi. Vsem se je dobro godilo, kajti o križih in težavah, kakršne sedaj tarejo človeški rod, takrat ni bilo niti slišati. Vile so najrajši prebivale v nepristopnih krajih, skalnatih votlinah sredi tihih gozdov. Kjerkoli se nahajajo take samotne peči tam vedo ljudje povedati o lepih deklicah, ki so v njih prebivale.Tudi na Vrhah so take pečine, imenovane Vodenikove peči, v katerih so prebivale vile ali žal žene. Kmetom naokoli so bile prijazne, čeprav jih nikoli nihče ni zares videl ali spregovoril z njimi. Srečevali so jih navadno v polsnu, v klami, kakor rečemo Korošci. Takrat so se pogovarjale z njimi, jim oznanjale kakšno bo vreme in kdaj morajo opraviti delo na polju, da bo čimveč pridelka. Zato so imeli ljudje, ki so jih poslušali, vedno dovolj vsega, kar so potrebovali.
Če so bile vile pozimi lačne, so prišle h kmetu, legle v njegovo posteljo in mu naročile:
»Kmet, sej bob, bob sej!«
Kmet jih je ubogal in po zmrzlem snegu nasejal boba. Drugi dan semen ni bilo več, saj so ga vile vsega pobrale. Ko pa je prišla pomlad, je bob pognal in je bil tako lep in poln, da takega ni bilo daleč na okoli.
Ko je preteklo precej časa, so ljudje gozdove vse bolj sekali in trebili. V tihotne mirne kraje so pridrli pastirji s svojimi čredami, drvarji s sekirami, kar je povzročilo hrup in nemir. Zmotili so tiha bivališča vil, ki trušča niso marale, zato so se odselile tja, kamor človeški direndaj ne seže.